13. 02. 2023

Outsourcing sobaric: križišče treh slepih ulic – kapitala, sindikata in države

Nameravani prenos dejavnosti hotelskega gospodinjstva v Savi Turizmu  na zunanjega poslovnega partnerja (outsourcing) je povzročil burne odzive v javnosti in pri  Sindikatu gostinstva in turizma, ki se je, da bi  preprečil  to dejanje, zatekel po pomoč k politiki, točneje k predsedniku vlade, na ministrstvo za gospodarstvo in na ministrstvo za delo.  Verjetnost, da bi sindikat lahko preprečil outsourcing, je zelo majhna.  

Outsourcing hotelskega gospodinjstva in deloma tudi dnevnega vzdrževanja, je v hotelirstvu postal tako običajna poslovna praksa, da  se izvaja kot samo po sebi umeven, ne da bi bili resno proučeni dejanski poslovni učinki, prednosti in pomanjkljivosti.

Kaj je outsourcing?

Pri outsourcingu se del delovnega procesa, ki je bil opravljen znotraj podjetja, v celoti prenese na zunanjega izvajalca. Zunanji izvajalec je druga pravna oseba, s katero se sklene pogodba o pogojih in ceni opravljene storitve. Outsourcing se večkrat zamenjuje s pojmom subcontracting, vendar gre za dva povsem različna poslovna procesa.

Smisel prenosa je v tem, da lahko zunanji izvajalec  delovni proces opravi ceneje ali celo  bolje od matičnega podjetja. V industriji je ta praksa, zaradi same narave delovnega procesa, kjer praviloma ni neposrednega stika med proizvodnjo produkta in končnim kupcem, že dolgo poznana in prakticirana.

V hotelirstvu, kot storitveni dejavnosti in posebni gospodarski panogi, kjer se storitev izvršuje v neposrednem stiku med izvajalcem in porabnikom storitve, so okoliščine povsem drugačne. V tem primeru merimo korist outsourcinga v tem, da fiksni strošek podjetja spremenimo v variabilnega, da je torej odvisen od poslovne (tržne) dinamike in s tem stroškovno racionalnejši. Pri outsourcingu hotelskega gospodinjstva  strošek na zasedeno sobo (EPOR – Expences Per Occupied Room) variira glede na  odstotek zasedenosti hotelskih sob. Pri stalno zaposlenih sobaricah ali sobarjih je v strukturi stroškov, ki tvorijo EPOR, ta strošek fiksen. Vendar ne gre samo za strošek dela, v to skupino sodijo tudi stroški opreme in potrošnega materiala. To so gospodinjski vozički, sesalci, čistila in čistilni material, ter delovne obleke. Kar nekaj argumentov govori v prid prenosu dejavnosti na zunanjega izvajalca. Brez težav  deluje že leta uveljavljen prenos pranja hotelskega in gostinskega perila na zunanjega izvajalca. Vendar imamo v primeru pranja opravka z podizvajanjem ali subcontractingom, ki dejansko strošek pranja spremeni v variabilnega, torej odvisnega od zasedenosti hotela. Poleg tega zavzema pralnica velike površine ter posebne pogoje delovanja kot so prezračevanje, odvajanje vlage, draga je tudi tehnološka oprema.

Odločitev o outsourcingu  je avtonomna poslovna odločitev managementa hotela, ki je sindikat ne more preprečiti, ker ne sodi v področje sindikalnega delovanja, niti sindikat ne prevzema odgovornosti za izid takšne poslovne odločitve.

Zlodej pa vedno tiči v podrobnostih. Ves segment stroškov hotelskega gospodinjstva, ki ga mora pokriti  matično podjetje, nosi v enaki meri tudi pogodbeni partner.  Da bi zunanji poslovni partner povišal plače za 18 odstotkov, kar pomeni, da bi bile bruto plače izplačane v višini določene minimalne plače za leto 2022, je malo verjetno.  Če se je  to res zgodilo, potem ne more biti drugače, kot da je ta razlika vračunana v  višjo cena outsourcinga. Pogodbe o prenosu dejavnosti so praviloma sestavljene tako, da je del storitve obračunan kot fiksen strošek, del pa kot variabilen, opravka imamo  z neke vrste hibridom.  Predpostavka, da bo fiksen strošek postal variabilen, torej ne vzdrži. Praviloma so stroški outsourcinga višji od lastnih stroškov, zagovorniki outsourcinga pa kot argument navajajo, da se hotelu z organizacijo poslovanja gospodinjstva ni potrebno ukvarjati.  Stroški, ki jih povzročajo organizacijsko kadrovski problemi kot so bolniške in porodniške odsotnosti, so preneseni na pogodbenega partnerja. Kljub temu, zaradi potrebe po sprotni in intenzivnim komunikaciji gospodinjstva z recepcijo ali, v večjih hotelih, z rezervacijskim oddelkom, še vedno ostane del hotelskega gospodinjstva v matični družbi, n.pr. hotelska gospodinja in nadzornice. Prednost, ki jo nekateri hotelski managerji vedno znova obešajo na veliki zvon, je zmanjšanje števila zaposlenih, torej nižji stroški dela in racionalizacija pri nabavi opreme in čistil. Če želimo res ugotoviti učinkovitost take poteze, je potrebno primerjati postavke v hotelskem PLS (Profit and Loss Statement) na postavki stroškov storitev, oziroma povišanju tega stroška v odnosu na zmanjšanje stroškov dela in materiala. Ob zmanjšanju stroškov dela v oddelku hotelskega gospodinjstva se  seveda zvišajo stroški storitev in to praviloma v večjem obsegu, kot je strošek lastnega gospodinjstva!

Outsourcing hotelskih sobaric ima še eno pomembno pomanjkljivost. Natančnost čiščenja in raven  čistoče v hotelskih sobah se opazno zniža. Sobe so neustrezno očiščene, ker zunanji servis ustvarja dobičke s povečevanjem števila sob, ki jih mora  sobarica očistiti v osmih urah do te mere, da čas urejanja sobe običajno ne presega petnajst minut. Posebno je to pomembno pri odhodu gosta iz hotela, ko mora biti soba pospravljena picobello. Urejenih mora biti trideset ali celo več sob v osmih urah, kar je nad vsakim razumnim standardom. To se odraža tudi v ocenah o čistoči, ki jih podajajo gostje na mnenjih posameznih OTA (Online Travel Agency). Ocena čistoče je eden najpomembnejših vzgibov za odločitev gosta za hotel, ta ocena ima močan marketinško prodajni učinek. Višji strošek in nižje ocene na spletu  je nazadnje realni izplen outsourcinga, vse to pa zelo relativizira njegovo smiselnost s poslovnega vidika.

 V čem je zahteva sindikata legitimna in legalna?

Sindikat gostinstva in turizma opozarja na nedopustno izkoriščanje zaposlenih na področju hotelskega gospodinjstva. Praksa izčrpavanja delavstva za povečevanje dobička je prisotna tudi na drugih poslovnih segmentih gostinstva in turizma, vendar so tokrat pozornost javnosti vzbudile sobarice.  Pri tem ne gre le za kršitve veljavne delovno-pravne zakonodaje, ampak celo za kršitev  temeljnih določil Splošne deklaracije človekovih pravic.  V tretjem odstavku 23. člena deklaracije je jasno zapisano:

»Kdor dela, ima pravico do pravičnega in ustreznega plačila, ki njemu in njegovi družini zagotavlja človeka dostojen obstoj in ki se po potrebi dopolni z drugimi ukrepi socialnega varstva.«

Bruto mesečna izplačila za drugi tarifni razred, kamor sodijo sobarice, kljub   povišanju, doseženem na pogajanjih med sindikatom, delodajalci in Turistično gostinsko gospodarsko zbornico v decembru 2022, ne dosegajo zakonsko določene minimalne plače. Pri zunanjih pogodbenih partnerjih je stanje še slabše, posebno pogoste so kršitve zakonsko določenih časov počitka, omejitev ur dnevnega dela ter neplačilo opravljenih nadur. Tudi v tem primeru imamo opravka s kršitvijo določila 24. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnega časa, in pravico do rednega plačanega dopusta«.

Na tej točki ima sindikat močne argumente za svoj boj proti izkoriščanju zaposlenih, za dosledno spoštovanje že sprejete delovno pravne zakonodaje, kar pomeni tudi zahtevo po spoštovanju temeljnih človekovih pravic!  Kazenski zakonik v poglavju Kazniva dejanja zoper delovna razmerja in socialno varnost opredeljuje kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev: »Kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta«.

V primeru, da bi takšno tožbo v imenu delavstva vložil reprezentativni sindikat, bi to imelo nedvomno večji učinek od  izvedbe  štrajka. Tega bi kapital nemudoma obrnil v svojo korist in celo oslabil položaj sindikata, saj bi ga obtožil za izgubo prihodka in poslabšanje položaja podjetja na trgu. In vendar so sindikalne aktivnosti pomembne za odpravo  revščine zaposlenih, zavzemanje za socialno pravičnost in družbo blagostanja. To seveda ne pomeni večje enakosti v pomanjkanju, ampak v pravičnejši prerazporeditvi družbenega premoženja. Preprosto opisano na primeru: takrat, ko ima sobarica plačo s katero lahko dostojno preživi mesec, premoženje bogatih ni več temeljno družbeno vprašanje. V nasprotnem primeru se večajo socialne napetosti, nastajajo družbeni konflikti in radikalizirajo se družbene skupine na vseh ideoloških spektrih. Ohranjevanje socialnega miru je vse dražje,  to pa ogroža tudi neoliberalni kapital, ki se, paradoksalno,  tako kot sindikat, zateka po pomoč k politiki, oziroma državi.

Pričakovanja, da bi nagovorjeni predsednik vlade in oba ministra ugodili zahtevi sindikata, so nična. Res je, da je v Ustavi RS zapisano, da ima lastnina tri enakovredne funkcije, to je gospodarska, ekološka in socialna. Vendar je zapisano tudi, da je gospodarska pobuda svobodna in odločitev o outsourcingu je avtonomna pravica managementa.  In koga pa že zares zanima, kaj je zapisano v Ustavi? Da bi politika preprečila poslovno odločitev, četudi je »država« pomemben lastnica,  je onkraj realnih možnosti.  Socialni dialog, v katerem bi lahko politika odigrala vlogo mediatorja med delom in kapitalom ne obstaja več, oziroma je postal farsa. Združenje delodajalcev in Turistično gostinska zbornica Slovenije sta podaljšana roka  kapitala, ki s sindikati ne stopa v argumentirano diskusijo, ampak nonšalantno zavrača zahteve sindikata brez utemeljitve, zgolj z izjavo »gospodarstvo tega ne prenese«. In če vemo, da v omrežjih  disperzije političnih moči obstajajo trdne vezi med kapitalom in političnimi odločevalci, ob šibkosti sindikatov,  je socialna usoda sobaric zapečatena.

Na koncu je potrebno le še poudariti, da je outsourcing sobaric zgolj vrh ledene gore kadrovskih težav slovenskega turizma.

Zahvaljujem se hotelu Cubo za dovoljenje za objavo fotografije hotelske sobe.